fbpx

Herbersteinova viničarija na Mestnem Vrhu v ženske roke

Pred poldrugim stoletjem zgrajena viničarija privablja poglede. Murkova sta v preteklih desetletjih poskrbela za njeno obnovo in jo uredila kot muzej

Tja gor, na Mestni Vrh, do lepo obnovljene Herbersteinove viničarije vodi ptujska kulturna pot, imenovana Po poti Ivana Potrča in Matije Murka. Pred stavbo, za katero zadnjega četrt stoletja skrbita Nikolaj in Marija Murko, postojijo mnogi pohodniki in lastnika nekdanje viničarije jih prav rada povabita na ogled hiške, ki je skupaj z gospodarskim objektom od leta 2001 zaščitena kot spomenik lokalnega pomena.

Objavljeno v Večeru, 5. 2. 2019

Tja gor, na Mestni Vrh, do lepo obnovljene Herbersteinove viničarije vodi ptujska kulturna pot, imenovana Po poti Ivana Potrča in Matije Murka. Pred stavbo, za katero zadnjega četrt stoletja skrbita Nikolaj in Marija Murko, postojijo mnogi pohodniki in lastnika nekdanje viničarije jih prav rada povabita na ogled hiške, ki je skupaj z gospodarskim objektom od leta 2001 zaščitena kot spomenik lokalnega pomena.

Viničarija ni nikdar samevala

“Točnega leta postavitve te naše viničarije ne poznamo, a kaže, da njen izvor sega v leto 1875. Moji stari starši so viničarijo kupili po prvi svetovni vojni. V njej so se rodili moj oče, njegov brat in sestre. Dve teti, Micika in Julika, sta v hiški bivali vse svoje življenje. Še vedno se življenja tod rada spominja moja teta Elizabeta Murko, geografinja in zgodovinarka, lepe spomine na hiško pa imam tudi sam, saj sem tod, pri tetah, preživljal počitnice,” pravi Nikolaj Murko, ki se po dobrih 20 letih življenja na Mestnem Vrhu odpravlja nazaj v mesto, viničarijo pa prodaja.

“Odločitev za tak korak še malo ni bila lahka, naša družina je močno navezana na ta svet tukaj na ptujskem Mestnem Vrhu. Ob stari hiši smo pred dvema desetletjema postavili novo, prav tako leseno hišo, obenem pa vsa leta skrbeli, da viničarija ni propadala. Še več, skupaj z gospodarskim poslopjem smo jo v tem času skrbno obnavljali, v viničariji uredili muzej, v njem pa na ogled postavili vse ohranjeno pohištvo, kmečke reči. Ljudem je to, kar smo naredili, všeč, delali smo v sodelovanju s strokovnjaki zavoda za spomeniško varstvo, nekaj denarja za obnovo prejeli tudi od države, a zdaj nama počasi zmanjkuje energije. Gospodarsko poslopje bi bilo treba spet na novo prekriti s slamo,” pravi Murko, ki doda, da se za prodajo domačije z ženo odločata v njeno dobro, saj sama vsega dela ne zmoreta več, kakšne širše pomoči pristojnih služb pa zadnja desetletja tudi ni bilo.

“Sem potomka viničarjev iz Slovenskih goric in so me zgodbe podeželja vedno zanimale. Ko sem na spletu videla fotografije te hiške na Mestnem Vrhu, sta me prevzeli ohranjena notranjost in urejena okolica. Pogovori z Nikolajem in Marijo Murko zdaj resnično vodijo v smer, da nadaljujem njuno delo. Potem ko sem v Amsterdamu, kjer tačas živim, delala na področju založništva in marketinga, se zdaj ukvarjam z marketingom v turizmu in te izkušnje bi želela prenesti v ohranjanje viničarije, ki naj bi zaživela kot živi muzej. Moje nedavno srečanje s pohodniki kaže na podporo domačih ljudi, ki cenijo kulturno dediščino, in verjamem, da lahko skupaj ustvarimo prav posebno kulturno-turistično zgodbo.”

Natasha A. Golob

Sta pa v tem času na dvorišču posadila tudi nekaj češnjevih in drugih sadnih dreves: “Tod okrog je včasih rasel daleč naokoli poznan češnjev vrt, mi smo rekli temu vrhu kar češnjev vrh. Moji teti sta češnje prodajali, še sam sem kot otrok obiral češnje in jih nosil v Grajeno na odkup. Imeli sta tudi kravo, delali sta sir in skuto, po dvorišču so se sprehajale kokoši, v svinjaku ob cestni strani hiše sta redili kakšnega prašiča. Že takrat je bila to samooskrbna kmetija. Pred hišo je še danes cvetlični vrt, tisti z zelenjavo za hišo. V obori, ki sem jo postavil, se pasejo damjaki.”

Nikolaj Murko dodaja, da je možnosti za turistični razcvet, ki pa naj bo povezan s kulturnimi in še kakšnimi potmi, veliko: “Ne vem zagotovo, a kaže, da je na bližji Drstelji rojeni Matija Murko, zgodovinar, slavist in etnolog, do katerega rojstne hiše vodi tod mimo pot, tudi naš sorodnik. V naši soseščini stoji znameniti štok, večstanovanjska hiša, v kateri naj bi bil nekaj let živel tudi slovenski skladatelj Risto Savin, pa to ve le malokdo.”

Domačijo vračajo prihodnosti

“Naša teta Julika, ki je umrla pri 84 letih, je bila zadnja stanovalka te hiške. Ko smo pred 25 leti videli, da sama ne bo več zmogla skrbeti za hišo, sva z ženo priskočila na pomoč. Takrat v hiši ni bilo elektrike, tudi vode ne. Teta je vse življenje pila vodo iz studenca, sem so hodili po vodo tudi sosedje, in če je ta naša Julika bila vesela, ko smo v hišo napeljali telefon, se je branila elektrike. Strah jo je bilo, da bo privabljala nevihtne strele,” se spominja Nikolaj Murko, ki ga uspešna poklicna leta povezujejo z Impolom in Štatenbergom ter delovanjem na področju turizma: “Vedno sem imel prav poseben odnos do naše dediščine, vedel, da je to treba ohraniti in na tem graditi našo turistično prepoznavnost. Prav zato me je tudi tako zelo pritegnila obnova te naše viničarije, ki smo jo leta 2011 v celoti obnovili, gospodarsko poslopje pa na novo slamnato streho še čaka. Viničarija je bila, ko sva jo prevzela, v ubogem stanju, zdaj jo predajava v dobri kondiciji. Tako kot sva nekdaj, ko sem vodil gostinstvo v Slovenski Bistrici, skupaj z Zvonetom Potočnikom postavila slogan Štatenberg vračamo prihodnosti, sem ravnal tudi s to našo viničarijo. Zdaj, po vseh letih dela, ko sva z ženo razmišljala, kako naprej, sta naju nagovorili Natasha in Cvetka Golob z mariborskega konca. Že kakšno leto sodelujemo, Natasha, ki tačas še živi na Nizozemskem, snuje načrte, ki so naju pritegnili, verjameva, da bo nadaljevala najino delo in zdaj že čisto resno razmišljamo o prodaji tega našega posestva na Mestnem Vrhu.”

Natasha Golob je na letošnjem tradicionalnem drugojanuarskem pohodu po kulturni poti nagovorila tudi pohodnike. Viktorija Dabič iz Zrelega vedeža, ki je skupaj s Knjižnico Ivana Potrča in Planinskim društvom Ptuj letos že 19. vabil na pohod po znameniti kulturni poti: “Nikolaj Murko je ogromno naredil za ohranitev resnično znamenite viničarije, vselej smo radi postali in se tudi okrepčali pri njem. Letos pa nas je skupaj z njim nagovorila tudi Natasha. Predstavila je načrte, ki jih snuje, in vse kaže, da jo je hiška povsem prevzela in bo znala nadaljevati Nikolajevo delo oziroma ga bo še nadgradila. Izdelala je že nekaj promocijskega materiala, kot je denimo predpasnik.”